ZATIRANJE ŠKODLJIVIH GLODALCEV - DERATIZACIJA


Svetovna zdravstvena organizacija že vse od svoje ustanovitve opozarja na nevarne glodalce, predvsem podgane in miši, ki ogrožajo zdravje ljudi in koristnih živali. Vendar pri tem ni mišljeno samo zdravje človeka in živali, ampak tudi neprecenljiva gospodarska škoda, ki jo glodalci povzročajo na živilih ali drugem koristnem materialu. Publikacija Svetovne zdravstvene organizacije “Sanate du monde” je že pred leti precej podrobno obravnavala problem glodalcev za človeka. Po tej publikaciji povzemam nekaj ugotovitev. 
 

Raziskave v prejšnjem stoletju so odkrile in dokazale, da prav podgane sodijo med največje prenašalce kuge, ki je ob vsaki epidemiji, pa tudi pandemiji, zahtevala kruto število človeških življenj. Število prebivalcev stalno narašča, nastajajo obsežna nova mesta, s tem pa tudi velika možnost razširjanja podgan in miši. Oboji ne predstavljajo samo prenosnega člena za bolezni človeka, temveč mu tudi odžirajo osnovno hrano. Ugotovili so, da podgane in miši v kaščah, shrambah, silosih in skladiščih uničijo na leto več kot 33 milijonov ton žita in riža. Znan je podatek, da podgana požre letno 40 do 50 kg živil rastlinskega in živalskega izvora, ob tem pa v skladiščih povzroči ogromno škode s svojimi odpadki ali nagriženim živilom.


Na splošno je podgana znana po svoji odpornosti in prilagodljivosti v vseh okoljih, poleg tega pa je tudi najbolj zvit in prebrisan glodalec. V sami družini podgan je človeku najnevarnejša črna podgana (Rattus rattus), nekoliko manj sivo rjava kanalska ali norveška podgana (Rattus norvegicus).

 

Črna podgana je najstarejši prenašalec infekcije, in sicer epidemije kuge v srednjem veku, pa tudi že v antiki, medtem ko sivo rjava kanalska podgana prekaša svojega črnega sorodnika kot uničevalka hrane v skladiščih in silosih. Tudi po teži se obe vrsti razlikujeta: črna podgana ima približno 250 gramov, norveška pa tudi do 460 gramov. Črna podgana je odličen plezalec, pleza lahko tudi po gladkih stenah, tako da ji ni težko priplezati na podstrešja hiš ali palube ladij.


Močna sivo rjava kanalska ali norveška podgana si je izbrala podzemno in kanalsko življenje, kjer se tudi razmnožuje, je pa tudi odlična plavalka. Norveška podgana se je v Evropi pojavila konec 17. stoletja, v Evropo pa so jo verjetno zanesle ruske tovorne ladje iz toplih krajev Azije in okolice Kaspijskega morja, kjer še sedaj živi v divjini in na prostranih stepah. Kjerkoli se je pojavila norveška sivo rjava podgana, je povsod pregnala črno. Ugotovili so, da mnogokje število podgan presega število stalnih prebivalcev. Po ocenitvi Svetovne zdravstvene organizacije je bilo leta 1980 v Indiji približno 1,8 milijard podgan, prebivalcev pa le približno nekaj nad 500 milijonov. Kaj to pomeni posebej za nerazvite dežele z revnim prebivalstvom in pomanjkanjem osnovnih živil, je razvidno. Če pa upoštevamo, da so podgane zelo plodne, saj ima vsaka ženka letno 3 do 6 porodov s povprečno desetimi mladiči, nas mora to dejstvo ne samo prestrašiti, ampak tudi spodbuditi, da posvetimo našo pozornost učinkovitemu uničevanju podgan. Sreča človeštva je tudi v tem, da je povprečna življenjska doba podgan približno 6 mesecev, teoretično pa tudi 5 do 6 let.


V primerjavi s človekom je podgana 50-krat starejši prebivalec Zemlje. Glodalci - rodentida - so se pojavili že v eocenu in oligocenu, torej pred približno 50 milijoni let. Strokovnjaki predvidevajo, da je trenutno na svetu prav toliko podgan kot ljudi. Kljub vsem pastem, strupom in velikemu arzenalu raznih sredstev je človeku le redkokje na manjšem področju uspelo uničiti glodalce, predvsem podgane in miši, ali bolje rečeno, zaustaviti njihov razvojni ciklus in tudi bolezni, ki jih prenašajo podgane in so najpogosteje smrtne za človeka.


Zgodovina nam pove, da je bilo v 14. stoletju po Evropi zabeleženo več kot 43 milijonov smrtnih primerov črne kuge, uničenih več kot 200.000 večjih in manjših mest, ki so bila prepuščena na milost in nemilost prav podganam, prenašalkam Pasteurelle pestis.


Vse do 19. stoletja je ostala kuga v Evropi endemična, saj je bil leta 1665 zaradi kuge opustošen London, ko je vsak teden umrlo po 10.000 prebivalcev, leta 1720 se je enako zgodilo Marseilleu, 1770. leta Moskvi, na Balkanu in v Italiji, leta 1803 pa je zaradi epidemije umrlo približno 150.000 ljudi v Carigradu. Epidemije z ogromno smrtnostjo so se širile tudi drugod po svetu. Podgane pa ne prenašajo samo povzročitelja kuge, temveč tudi tifusa,
leptospiroz raznih vrst, trihinoze in glistavosti. Vse te in še mnoge druge bolezni so seveda za človeštvo lahko velika katastrofa, ob prav tako izredni gospodarski škodi, ki jo glodalci, miši in podgane povzročijo na poljih, v hišah, shrambah, žitaricah, silosih in skladiščih. Pred njimi niso varne niti električne ali vodovodne naprave, razni kabli in napeljave. Znano je, da so prav podgane uničile prav vse ptiče na nekem danskem otoku, na Irskem so uničile vse žabe. Podgana je sinonim bolezni in lakote, zato jo je treba za vsako ceno uničiti.


Človek mora biti v trajni ofenzivi proti glodalcem. Najboljše rezultate dosega z ustvarjanjem razmer, ki spodbujajo veliki zakon naravne selekcije. Premajhna količina hrane prisili glodalce v boj in medsebojno uničevanje. Drugače povedano, higiena in dobra gradbena zaščita stavb predstavljata najmočnejše orožje človeka v boju proti podganam in mišim.


Zoologi štejejo v družino miši - MURIDAE - našo pravo "domačo" miš in črno ter sivo rjavo podgano. Ta družina obsega več kot 70 rodov, med katerimi ima samo rod Rattus po Ellermannu več kot 550 oblik. Le tako si lahko predstavljamo ogromen razmah te družine po vsem svetu in s tem tudi škodo v gospodarstvu na račun človeka in koristnih živali kakor tudi za zdravje človeka s prenašanjem raznih bolezenskih klic.

 

Že v rani zgodovini človeštva so ljudje poskušali vse, da bi se znebili neljubih glodalcev, ki so jim uničevali že tako pičle zaloge hrane. Verjetno so najprej uporabili različne oblike pasti in razna zelišča, dokler niso med drugo svetovno vojno v Ameriki odkrili raticidnega delovanja kumarina in ga od leta 1956 naprej tudi že povsod uporabljali. Delovanje kumarinskih preparatov je bilo odkrito povsem slučajno, ko so opazili, da zaradi notranjih
krvavitev poginja govedo, ki so ga hranili s pokvarjeno deteljico. Ugotovili so, da je vzrok krvavitve spojina dikumarol, ki je prek kemičnega procesa s posredovanjem delovanja glivic nastala iz kumarina, naravne sestavine
deteljice. Pozneje so znanstveniki ugotovili, da so mnogi eksperimentalno pridobljeni derivati kumarina, tako imenovani hidroksikumarini, še mnogo bolj toksični kot dikumarol. Toksično delovanje teh spojin se kaže v dveh smereh, in sicer v lomljivosti krvnih žil in s tem prepustnosti za iztok krvi ter v preprečevanju strjevanja krvi.

Če pride v zdravem organizmu do poškodbe in krvavitve, se iz protrombina v krvi s pomočjo fermenta trombokinaze stvori trombin. Ta pretvarja tekoči fibriogen iz krvne plazme v trdi fibrin, ki  zapre poškodovano žilo in tako zaustavi nadaljnje krvavenje. Protrombin nenehno proizvajajo jetra pod vplivom delovanja fermenta, ki vsebuje kot aktivno skupino vitamin K1.

Kumarinski preparati iztisnejo vitamin K1 iz fermenta in sami zavzamejo njegovo mesto ter tako onemogočijo tvorbo protrombina.


V letu 1942, torej med drugo svetovno vojno, so izdelali enega prvih derivatov kumarina z antikoagulativnim delovanjem pod imenom WARF 42 ali WARFARIN, ki je za podgane 40 do 50-krat bolj toksičen kot dikumarol.
Eksperimentalno in v praksi so dokazali, da je tak preparat treba dajati podganam nekaj dni, 4 - 5 dni, da poginejo. V tem času podgana ne občuti nobenih bolečin in ne kaže znakov zastrupitve, sledi neboleč pogin, podoben
naravnemu.


Kumarinske preparate uporabljamo kot dodatek vabam ali pa kot posip podganjih lukenj in poti. Poleg teh uporabljamo tudi preparate na osnovi drugih derivatov. Močno antikoagulativno delovanje imajo tudi preparati
na osnovi chlorphacinona in tudi razni preparati iz druge in tudi tretje generacije antikoagulantov.